Skupina BULDOŽER Interviewer: Bill Kapelj, Ljubljana, Slovenija

Pljuni istini uoči (1975)

Zabranjeno plakatirati (1977)

Živi bili pa vidjeli (1979)

Buldožer je ena največjih slovenskih rock skupin vseh časov, katere člani so se po osmih letih ponovno zbrali v najboljši zasedbi. Skupina, ki danes spada med največje legende jugoslovanskega rocka, je ob tej priložnosti pripravila kar nekaj zanimivosti. Med njimi naj sprva omenimo le njen veliki koncert ob njeni tridesetletnici delovanja, ki se je zgodil v soboto, dne 23. septembra 2006 v ljubljanskih Križankah. Te so zapolnili do zadnjega kotička in pregnali vse morebitne dvome o svoji neuspeli vrnitvi na glasbeno prizorišče! Podobno večji koncertni nastopi naj bi v mesecu oktobru sledili tudi po vseh glavnih mestih nekdanjih jugoslovanskih republik. Več o pestri zgodovini in načrtih skupine nam je zaupal pevec in kitarist Boris Bele, v pogovoru, ki je nastal nekaj dni pred koncertom v Križankah.

Vaši ponovni združitvi in oživitvi je botroval predvsem izid vseh vaših albumov v posebni prestižni zbirki z naslovom "Lik i djelo". Menda ste se sprva poigravali tudi z idejo o dokumentarnem filmu o vaši skupini?

"Čeprav teh posnetkov ni veliko, smo jih začeli zbirati po številnih televizijskih arhivih. V tistih časih je bilo takšnih nastopov na televizijah veliko manj kot danes in tudi nas niso pretirano radi vabili v take oddaje (smeh). Zlasti na zagrebški televiziji obstaja kar nekaj zelo starih in še vedno zanimivih posnetkov, na Televiziji Slovenija pa so oddajo v kateri smo nastopili, na žalost popolnoma zbrisali, tako da je za vedno izgubljena. Kljub temu bi imeli dovolj videogradiva, s katerega bi lahko nekaj naredili, vendar se je vse skupaj zataknilo pri previsokih finančnih sredstvih. Prav zaradi tega smo to idejo za zdaj potisnili na stranski tir. S tem se je ponovno vsililo vprašanje, kako promovirati ponovni izid naših plošč. Najbolj pošteno se nam je zdelo, da se ponovno zberemo in odigramo večji koncert."

Skupina Buldožer je kar osem let mirovala in svoj zadnji redni album z naslovom "Noč" izdala pred natanko enajstimi leti. Kako to, da vas do sedaj ni nikoli zamikalo, da bi ponovno zagnali motor, tega nekoč mogočnega in zloglasnega glasbenega stroja?

"Vzrokov je zelo veliko. Prišlo je tudi do nekega nasičenja in je moralo miniti kar nekaj časa, da smo si to ponovno tudi zaželeli. V tem času se med seboj tudi nismo veliko videvali. Eden od vzrokov je bil tudi v tem, da naš zadnji album Noč ni naletel na preveč dobre odzive in tudi zaradi tega nismo imeli neke veliko motivacije za morebitno ponovno združitev in oživitev skupine Buldožer."

Kako to, da ste se sedaj zbrali v zasedbi, v kateri ste posneli albume "Rok end roul" (1981), "Ako ste slobodni večeras" (1982) in "Nevino srce" (1983), ter brez vašega prvega karizmatičnega pevca Marka Breclja?

"Tej postavi rečem kar terenska, kajti na živih nastopih zelo dobro delujemo skupaj in smo zelo čvrsto povezani. Skupaj s klaviaturistom Borutom Činčem sva ustanovna člana skupine, bobnar Dušan Vran je z nami že neprekinjeno nekako od leta 1978, tako bas kitarist Andrej Veble, kot tudi kitarist Janez Zmazek pa sta že od nekdaj rada v različnih obdobjih prihajala v skupino in odhajala iz nje, vendar sta tudi onadva zadnjih petindvajset let prisotna v skupini.
Zavedali smo se, da ima Marko Brecelj danes povsem svojo, recimo temu kariero, zato nikoli nismo računali, da bi z njim odigrali celoten koncertni nastop. Seveda smo ga kljub temu povabili k sodelovanju oziroma gostovanju na nekaterih skladbah. Način, na katerega smo mu ponudili to, mu na žalost ni ustrezal, ker je želel predvsem kantavtorsko nastopiti sam, nam pa se je zdelo logično, da nastopimo skupaj, če je že koncert skupine Buldožer."

Kolikšen udarec sta tedanjemu jugoslovanskemu glasbenemu in kulturno-umetniškemu dogajanju prizadejala vaša prva dva albuma "Pljuni istini u oči" (1975) in "Zabranjeno plakatirati" (1977), ki sta prav zaradi svoje vsebine povzročila tudi prve uradne in neuradne prepovedi vaših koncertov?

"Meni se to ni zdel hud udarec. Tedaj smo ponudili samo malo drugačen pristop h glasbi. Takšne malo bolj ironične in kritične skupine so tedaj v svetu že obstajale, pri nas pa še ne. Mislim, da je bil to glavni vzrok.. Bili smo predvsem drugačni in to je razburilo nekatere ljudi. Sam še zmeraj mislim, da naše početje ni zamajalo tedanjega sistema in da ne moramo biti tako oholi, da bi si lahko mislili, da smo kakor koli načeli poznejši razkroj komunističnega sistema. So se pa posamezni mali funkcionarji malo ustrašili in dejali, da kvarimo njihovo mladino. Prav zaradi tega so nam na različne načine skušali, milo rečeno vsaj nagajati. Ljudje pa so na našo glasbo v večini dobro odzivali. Temu v prid so govorile polne dvorane na naših koncertnih nastopih."

Izlog jeftinih slatkiša (1980)

Rok end roul (1981)

Ako ste slobodni večeras (1982)

Šele s tretjim, tokrat mini albumom z naslovom "Živi bili pa vidjeli" (1979), ki je bil tudi glasbena podlaga istoimenskega hrvaškega filma, so se vam začele koncertno odpirati tedaj prepovedane dvorane. Je razlog potrebno iskati v prestižni nagradi zlata arena za najboljšo filmsko glasbo, ki ste jo prejeli in premagali tudi Bjelo Dugme na takrat najbolj cenjenem glasbenem festivalu v Pulju?

"Eden od glavnih argumentov, recimo temu nasprotnikov je bil, da je naša glasba navaden šund. Naše plošče so bile ocenjene kot šund in se je zaradi tega plačeval še poseben davek za njih in so zaradi tega bile tudi malo dražje. Ves čas je bila borba s t.i. komisijo, ki je ocenjevala kaj je v redu in kaj ne. Ko pa prejmeš takšno nagrado, kot je bila Zlata arena in to za glasbo, je potem težko dati skupaj dejstvo, da je to samo šund glasba. Z njo smo jim končno lahko zaprli usta. Takrat se je v bistvu vse začelo tudi obračati nam v prid. Gledati so nas začeli kot: saj so grozni, so pa vsaj umetniki!"

Vaš četrti album, "Izlog jeftinih slatkiša" (1980), vse do dandanes je ostal vaša najbolje prodajana plošča. Skladbi "Žene i muškarci" ter "Slovinjak punk" sta resnično postali povsem vse jugoslovanski uspešnici. Kako to, da ste v tistem času postali tako splošno sprejemljivi?

"Sprva smo morali kar nekaj let pripravljati svoj teren, da smo lahko končno poželi sadove svojega dela. Vse se je spremenilo s hitom "Žene i muškarci". Spominjam se, ko sem prišel v Beograd in sem lahko kjer koli lahko slišal to našo skladbo: po zvočniku na železniški postaji, v taksiju po radiu in celo iz trgovine na osrednji ulici Kneza Mihajla! Bilo je neverjetno. V Sloveniji pa je bila veliko večji hit skladba "Slovinjak punk". Tako se je vkrcala še dodatna publika, ki je drugače ne bi bilo na naših koncertih. Tudi sama plošča je bila narejena tako, da so bile na njej krajše skladbe vseh možnih glasbenih žanrov. Takšen koncept plošče nas je takrat zabaval in je mogoče bila zaradi tega plošča še bolj poslušljiva. Vse to skupaj pa je imelo tudi slabe posledice. Tokrat so po nas začeli pljuvati novinarji in nas zmerjali, da smo se prodali in postali komercialni. Spominjam se, da je takrat glasbeni kritik Marjan Ogrinc o nas zapisal, da smo navadna skupina, ki igra po hotelskih terasah (smeh)."

Vaš dvojni živi album "Ako ste slobodni večeras" (1982) je vse prej kot navaden koncertni album in še dandanes velja za enega najboljših tovrstnih izdelkov jugoslovanskega rocka sploh. Na njem ste si namreč privoščili prav vse, tudi sami sebe!

"To je bilo obdobje, ko smo igrali v isti postavi, kot v tej v kateri smo se zbrali sedaj. V tistem času smo zelo veliko igrali v živo in občutili smo, da je čas, da posnamemo nekaj tudi v živo. V bistvu smo imeli zelo dober in eleganten koncert, na katerem smo bili sami sebi tudi gostje! To se je izkazalo za zelo racionalno početje, ker smo pri tem privarčevali denar in se lahko še dodatno zafrkavali in zabavali. Vsega skupaj smo se spomnili na naši vaji. Ker smo zelo veliko nastopali po takratni Jugoslaviji, smo v to ploščo vpletli različne tipične glasbene goste iz Slovenije. Takrat so bili zelo popularni različni kantavtorji, okteti in "oberkrainer" dueti. Vsi ti so bili naši gostje, ki so še dodatno zabavali naše občinstvo. Bil je zelo dober koncert, za katerega še danes mislim, da ni izgubil niti malo svoje kvalitete, kljub razmaku do svojih del."

Vaše skoraj dokončane skladbe za vaš zadnji novi album, so septembra 1993 žalostno končale svojo pot v plamenih, ki so povsem uničili takratni snemalni studio Tivoli. Septembra 1995 pa ste ponovno posneli skladbe, ki so tedaj izšle na albumu "Noč". Zakaj mislite, da je ta vaš album že od vsega začetka spremljala smola in je na koncu po krivici ostal še popolnoma prezrt?

"Bila je velika smola in morda nam tudi tisti časi niso bili ravno naklonjeni. Dejansko je bil velik šok, ko nekaj delaš toliko časa in ko stvar že skoraj zaključiš in potem vse kar na enkrat izgine v plamenih. Sama priprava na ta album je trajala kar dolgo. Vsi smo bili razseljeni po vseh možnih krajih. Jaz sem živel v Zagrebu, takratni bas kitarist Ven Jemeršić, ki je drugače Mariborčan, je živel Ljubljani, bobnar Dušan Vran je bil iz Kopra, itd. Potem pa je na koncu vse skupaj še zgorelo. Po pravici povedano, se album ni prijel že zaradi dejstva, da smo se preveč mučili okoli njega. Vse prejšnje albume smo naredili zelo hitro in tudi dokaj v živo. Tega pa smo po mojem mnenju preveč dolgo mrcvarili."

V soboto, 23. septembra 2006 boste nastopili na velikem koncertu v ljubljanskih Križankah. Zakaj ste ta koncert poimenovali "Ples vampirjev" ter kakšne glasbene goste in presenečenja lahko pričakujemo?

"Ples vampirjev" predvsem zaradi tega, ker imam občutek, da nas je v zadnjem času veliko starih jugoslovanskih skupin nekako "povampirilo". Najboljši primer tega pa so ravno skupina Bjelo Dugme. Moram priznati, da je to bila tista misel, ki me je najbolj odvračala, da bi se sploh ponovno skupaj sestali. Ta podobnost mi je bila kar malo zoprna. Ker so ponovno izšle vse naše plošče, je bilo logično da moramo to izpeljati in ponovno zaigrati v živo. Mislim, da je veliko ljudi, ki bi nas rado ponovno slišalo tudi v živo. Neobremenjeno smo se odločili vse skupaj po svoje narediti, brez nekega velikega pompa. Nočemo delati neke velike vrnitve na glasbeno dogajanje.
Na koncertu bomo imeli tudi nekaj presenečenj, vendar jih sedaj ne nameravam razkriti. Z nami bosta nastopila tudi dva posebna glasben gosta: Cole Moretti, znan glasbenik na tolkalih in spremljevalnih vokalih, ter Miklavž Ašič - Miki, ki je v glasbenih krogih poznan kot izjemen instrumentalist, na saksofonu in spremljevalnih vokalih. Zelo pomembno nam je bilo pri obeh tudi to, da sta naša dobra prijatelja, s katerima se zelo dobro razumemo. Oba sta vnesla tudi dodatno pozitivno energijo in sveže krvi v našo skupino."

Vaša koncertna turneja pa se ne bo ustavila samo v Ljubljani. Nastopili boste tudi v vseh glavnih mestih nekdanjih jugoslovanskih republik. Kaj si predvsem obetate na nadaljnjih koncertih in kje mislite, da boste poželi največji val navdušenja?

"Ker se bodo naše ponovno izdane plošče prodajale tudi na glasbenem trgu nekdanje Jugoslavije, bi bilo tudi tam potrebno odigrati nekaj, lahko bi temu rekli promocijskih koncertov. Prav zaradi tega se bomo meseca oktobra 2006 odpravili na manjšo koncertno turnejo po glavnih mestih nekdanjih republik. V starih časih smo najboljše odzive na naših koncertih poželi v Zagrebu, Beogradu in tudi Sarajevu. V Skopju pa smo v vsej svoji karieri igrali samo enkrat, vendar smo tudi tam navdušili več tisoč glavo množico poslušalcev. Moram reči, da so bili slabi odzivi na naše koncerte vedno le v Ljubljani. Tukaj so ljudje vedno godrnjali, da nismo slovenska skupina, ker pojemo v srbohrvaščini, itd. Tam doli pa jih ni nikoli brigalo od kod prihajamo."

Od nekdaj ste vaše koncertne nastope gradili na imidžu t.i. freak skupine, spogledujoče se z deli Franka Zappe. To podobnost ste vselej negirali in se raje predstavljali kot tipični narodno-zabavni ansambel iz Slovenije!?

"Mislim, da ni veliko vzporednic med našo in njegovo glasbo. Stičišča med nami so le v ironičnem pristopu in samo ironiji v glasbi. Na žalost je on imel veliko boljše koncerte kot mi. Je pa včasih znal Frank Zappa veliko bolj zamoriti v glasbi, kot pa mi. Včasih smo tudi trdili, da nismo, drugič pa spet, da smo v zelo tesnem kontaktu z njim in da nam bo tudi poslal nov material za našo novo ploščo (smeh)!"

Na vaš koncertni nastop v Križankah nas tudi tokrat vabi plakat, na katerem je boso človeško stopalo z navznoter ukrivljenim sredincem. Kaj ste nam s to nožno gesto želeli sporočiti?

"To je naš že zelo star emblem, ki nam ga je naredil izvrstni risar Slavko Furlan, drugače tudi oblikovalec naših prvih dveh plošč. Vse risbe na naši prvi plošči so njegovo delo. To je bila njegova ideja, katera nam je bila vedno zelo všeč. Sporočilo tega emblema pa je odprto vsem možnim interpretacijam."

Zakaj mislite, da vaša glasba tudi danes ostaja še kako aktualna? Se res ponavlja - kot ste to nekoč že dejali: "Novo vrijeme - isto stanje, novo vrijeme - isto sranje"!

"Sedaj bi lahko tudi rekli - novo stanje, še večje sranje (smeh)! Včeraj me je ravno nekdo na naši novinarski konferenci spraševal nekaj v smislu, da smo nekoč tudi tekstovno spremljali nekdanje družbeno dogajanje, kako bi pa to danes počeli, ko se je vse skupaj spremenilo, s sistemom vred? Odgovoril sem jim, da če bi se danes lotili pisanja besedil in iskali material za njih v svoji bližnji in daljni okolici, bi mogoče imeli še več materiala na razpolago, kot pa takrat!"

Autor: Bill Kapelj Ljubljana, Slovenija bill_kapelj@yahoo.com

---