Skupina BULDOŽER
Interviewer: Bill Kapelj, Ljubljana,
Slovenija |

Pljuni istini uoči (1975) |

Zabranjeno plakatirati (1977) |

Živi bili pa vidjeli (1979) |
Skupina Buldožer
NOVO STANJE - ŠE VEČJE SRANJE!
Pogovarjal se je: Bill Kapelj
Buldožer je ena največjih
slovenskih rock skupin vseh časov, katere člani so se po osmih letih ponovno
zbrali v najboljši zasedbi. Skupina, ki danes spada med največje legende jugoslovanskega
rocka, je ob tej priložnosti pripravila kar nekaj zanimivosti. Med njimi naj
sprva omenimo le njen veliki koncert ob njeni tridesetletnici delovanja, ki
se je zgodil v soboto, dne 23. septembra 2006 v ljubljanskih Križankah. Te so
zapolnili do zadnjega kotička in pregnali vse morebitne dvome o svoji neuspeli
vrnitvi na glasbeno prizorišče! Podobno večji koncertni nastopi naj bi v mesecu
oktobru sledili tudi po vseh glavnih mestih nekdanjih jugoslovanskih republik.
Več o pestri zgodovini in načrtih skupine nam je zaupal pevec in kitarist Boris
Bele, v pogovoru, ki je nastal nekaj dni pred koncertom v Križankah.
Vaši ponovni združitvi in oživitvi je
botroval predvsem izid vseh vaših albumov v posebni prestižni zbirki z naslovom
"Lik i djelo". Menda ste se sprva poigravali tudi z idejo o dokumentarnem
filmu o vaši skupini?
"Čeprav teh posnetkov ni veliko, smo jih začeli zbirati
po številnih televizijskih arhivih. V tistih časih je bilo takšnih nastopov
na televizijah veliko manj kot danes in tudi nas niso pretirano radi vabili
v take oddaje (smeh). Zlasti na zagrebški televiziji obstaja kar nekaj zelo
starih in še vedno zanimivih posnetkov, na Televiziji Slovenija pa so oddajo
v kateri smo nastopili, na žalost popolnoma zbrisali, tako da je za vedno izgubljena.
Kljub temu bi imeli dovolj videogradiva, s katerega bi lahko nekaj naredili,
vendar se je vse skupaj zataknilo pri previsokih finančnih sredstvih. Prav zaradi
tega smo to idejo za zdaj potisnili na stranski tir. S tem se je ponovno vsililo
vprašanje, kako promovirati ponovni izid naših plošč. Najbolj pošteno se nam
je zdelo, da se ponovno zberemo in odigramo večji koncert."
Skupina Buldožer je kar osem let mirovala
in svoj zadnji redni album z naslovom "Noč" izdala pred natanko enajstimi
leti. Kako to, da vas do sedaj ni nikoli zamikalo, da bi ponovno zagnali motor,
tega nekoč mogočnega in zloglasnega glasbenega stroja?
"Vzrokov je zelo veliko. Prišlo je tudi do nekega nasičenja
in je moralo miniti kar nekaj časa, da smo si to ponovno tudi zaželeli. V tem
času se med seboj tudi nismo veliko videvali. Eden od vzrokov je bil tudi v
tem, da naš zadnji album Noč ni naletel na preveč dobre odzive in tudi zaradi
tega nismo imeli neke veliko motivacije za morebitno ponovno združitev in oživitev
skupine Buldožer."
Kako to, da ste se sedaj zbrali v zasedbi, v kateri ste
posneli albume "Rok end roul" (1981), "Ako ste slobodni večeras"
(1982) in "Nevino srce" (1983), ter brez vašega prvega karizmatičnega
pevca Marka Breclja?
"Tej postavi rečem kar terenska, kajti na živih nastopih
zelo dobro delujemo skupaj in smo zelo čvrsto povezani. Skupaj s klaviaturistom
Borutom Činčem sva ustanovna člana skupine, bobnar Dušan Vran je z nami že neprekinjeno
nekako od leta 1978, tako bas kitarist Andrej Veble, kot tudi kitarist Janez
Zmazek pa sta že od nekdaj rada v različnih obdobjih prihajala v skupino in
odhajala iz nje, vendar sta tudi onadva zadnjih petindvajset let prisotna v
skupini.
Zavedali smo se, da ima Marko Brecelj danes povsem svojo, recimo temu kariero,
zato nikoli nismo računali, da bi z njim odigrali celoten koncertni nastop.
Seveda smo ga kljub temu povabili k sodelovanju oziroma gostovanju na nekaterih
skladbah. Način, na katerega smo mu ponudili to, mu na žalost ni ustrezal, ker
je želel predvsem kantavtorsko nastopiti sam, nam pa se je zdelo logično, da
nastopimo skupaj, če je že koncert skupine Buldožer."
Kolikšen udarec sta tedanjemu jugoslovanskemu
glasbenemu in kulturno-umetniškemu dogajanju prizadejala vaša prva dva albuma
"Pljuni istini u oči" (1975) in "Zabranjeno plakatirati"
(1977), ki sta prav zaradi svoje vsebine povzročila tudi prve uradne in neuradne
prepovedi vaših koncertov?
"Meni se to ni zdel hud udarec. Tedaj smo ponudili samo
malo drugačen pristop h glasbi. Takšne malo bolj ironične in kritične skupine
so tedaj v svetu že obstajale, pri nas pa še ne. Mislim, da je bil to glavni
vzrok.. Bili smo predvsem drugačni in to je razburilo nekatere ljudi. Sam še
zmeraj mislim, da naše početje ni zamajalo tedanjega sistema in da ne moramo
biti tako oholi, da bi si lahko mislili, da smo kakor koli načeli poznejši razkroj
komunističnega sistema. So se pa posamezni mali funkcionarji malo ustrašili
in dejali, da kvarimo njihovo mladino. Prav zaradi tega so nam na različne načine
skušali, milo rečeno vsaj nagajati. Ljudje pa so na našo glasbo v večini dobro
odzivali. Temu v prid so govorile polne dvorane na naših koncertnih nastopih."

Izlog jeftinih slatkiša (1980) |

Rok end roul (1981) |

Ako ste slobodni večeras (1982) |
Šele s tretjim, tokrat mini albumom z
naslovom "Živi bili pa vidjeli" (1979), ki je bil tudi glasbena podlaga
istoimenskega hrvaškega filma, so se vam začele koncertno odpirati tedaj prepovedane
dvorane. Je razlog potrebno iskati v prestižni nagradi zlata arena za najboljšo
filmsko glasbo, ki ste jo prejeli in premagali tudi Bjelo
Dugme na takrat najbolj cenjenem glasbenem festivalu v Pulju?
"Eden od glavnih argumentov, recimo temu nasprotnikov
je bil, da je naša glasba navaden šund. Naše plošče so bile ocenjene kot šund
in se je zaradi tega plačeval še poseben davek za njih in so zaradi tega bile
tudi malo dražje. Ves čas je bila borba s t.i. komisijo, ki je ocenjevala kaj
je v redu in kaj ne. Ko pa prejmeš takšno nagrado, kot je bila Zlata arena in
to za glasbo, je potem težko dati skupaj dejstvo, da je to samo šund glasba.
Z njo smo jim končno lahko zaprli usta. Takrat se je v bistvu vse začelo tudi
obračati nam v prid. Gledati so nas začeli kot: saj so grozni, so pa vsaj umetniki!"
Vaš četrti album, "Izlog jeftinih
slatkiša" (1980), vse do dandanes je ostal vaša najbolje prodajana plošča.
Skladbi "Žene i muškarci" ter "Slovinjak punk" sta resnično
postali povsem vse jugoslovanski uspešnici. Kako to, da ste v tistem času postali
tako splošno sprejemljivi?
"Sprva smo morali kar nekaj let pripravljati svoj teren,
da smo lahko končno poželi sadove svojega dela. Vse se je spremenilo s hitom
"Žene i muškarci". Spominjam se, ko sem prišel v Beograd in sem lahko
kjer koli lahko slišal to našo skladbo: po zvočniku na železniški postaji, v
taksiju po radiu in celo iz trgovine na osrednji ulici Kneza Mihajla! Bilo je
neverjetno. V Sloveniji pa je bila veliko večji hit skladba "Slovinjak
punk". Tako se je vkrcala še dodatna publika, ki je drugače ne bi bilo
na naših koncertih. Tudi sama plošča je bila narejena tako, da so bile na njej
krajše skladbe vseh možnih glasbenih žanrov. Takšen koncept plošče nas je takrat
zabaval in je mogoče bila zaradi tega plošča še bolj poslušljiva. Vse to skupaj
pa je imelo tudi slabe posledice. Tokrat so po nas začeli pljuvati novinarji
in nas zmerjali, da smo se prodali in postali komercialni. Spominjam se, da
je takrat glasbeni kritik Marjan Ogrinc o nas zapisal, da smo navadna skupina,
ki igra po hotelskih terasah (smeh)."
Vaš dvojni živi album "Ako ste slobodni
večeras" (1982) je vse prej kot navaden koncertni album in še dandanes
velja za enega najboljših tovrstnih izdelkov jugoslovanskega rocka sploh. Na
njem ste si namreč privoščili prav vse, tudi sami sebe!
"To je bilo obdobje, ko smo igrali v isti postavi, kot
v tej v kateri smo se zbrali sedaj. V tistem času smo zelo veliko igrali v živo
in občutili smo, da je čas, da posnamemo nekaj tudi v živo. V bistvu smo imeli
zelo dober in eleganten koncert, na katerem smo bili sami sebi tudi gostje!
To se je izkazalo za zelo racionalno početje, ker smo pri tem privarčevali denar
in se lahko še dodatno zafrkavali in zabavali. Vsega skupaj smo se spomnili
na naši vaji. Ker smo zelo veliko nastopali po takratni Jugoslaviji, smo v to
ploščo vpletli različne tipične glasbene goste iz Slovenije. Takrat so bili
zelo popularni različni kantavtorji, okteti in "oberkrainer" dueti.
Vsi ti so bili naši gostje, ki so še dodatno zabavali naše občinstvo. Bil je
zelo dober koncert, za katerega še danes mislim, da ni izgubil niti malo svoje
kvalitete, kljub razmaku do svojih del."
Vaše skoraj dokončane skladbe za vaš
zadnji novi album, so septembra 1993 žalostno končale svojo pot v plamenih,
ki so povsem uničili takratni snemalni studio Tivoli. Septembra 1995 pa ste
ponovno posneli skladbe, ki so tedaj izšle na albumu "Noč". Zakaj
mislite, da je ta vaš album že od vsega začetka spremljala smola in je na koncu
po krivici ostal še popolnoma prezrt?
"Bila je velika smola in morda nam tudi tisti časi niso
bili ravno naklonjeni. Dejansko je bil velik šok, ko nekaj delaš toliko časa
in ko stvar že skoraj zaključiš in potem vse kar na enkrat izgine v plamenih.
Sama priprava na ta album je trajala kar dolgo. Vsi smo bili razseljeni po vseh
možnih krajih. Jaz sem živel v Zagrebu, takratni bas kitarist Ven Jemeršić,
ki je drugače Mariborčan, je živel Ljubljani, bobnar Dušan Vran je bil iz Kopra,
itd. Potem pa je na koncu vse skupaj še zgorelo. Po pravici povedano, se album
ni prijel že zaradi dejstva, da smo se preveč mučili okoli njega. Vse prejšnje
albume smo naredili zelo hitro in tudi dokaj v živo. Tega pa smo po mojem mnenju
preveč dolgo mrcvarili."

Nevino srce (1983)
|

Nova vremena (1989)
|

Noč (1995)
|
V soboto, 23. septembra 2006 boste nastopili
na velikem koncertu v ljubljanskih Križankah. Zakaj ste ta koncert poimenovali
"Ples vampirjev" ter kakšne glasbene goste in presenečenja lahko pričakujemo?
"Ples vampirjev" predvsem zaradi tega, ker imam občutek,
da nas je v zadnjem času veliko starih jugoslovanskih skupin nekako "povampirilo".
Najboljši primer tega pa so ravno skupina Bjelo Dugme. Moram priznati, da je
to bila tista misel, ki me je najbolj odvračala, da bi se sploh ponovno skupaj
sestali. Ta podobnost mi je bila kar malo zoprna. Ker so ponovno izšle vse naše
plošče, je bilo logično da moramo to izpeljati in ponovno zaigrati v živo. Mislim,
da je veliko ljudi, ki bi nas rado ponovno slišalo tudi v živo. Neobremenjeno
smo se odločili vse skupaj po svoje narediti, brez nekega velikega pompa. Nočemo
delati neke velike vrnitve na glasbeno dogajanje.
Na koncertu bomo imeli tudi nekaj presenečenj, vendar jih sedaj ne nameravam
razkriti. Z nami bosta nastopila tudi dva posebna glasben gosta: Cole Moretti,
znan glasbenik na tolkalih in spremljevalnih vokalih, ter Miklavž Ašič - Miki,
ki je v glasbenih krogih poznan kot izjemen instrumentalist, na saksofonu in
spremljevalnih vokalih. Zelo pomembno nam je bilo pri obeh tudi to, da sta naša
dobra prijatelja, s katerima se zelo dobro razumemo. Oba sta vnesla tudi dodatno
pozitivno energijo in sveže krvi v našo skupino."
Vaša koncertna turneja pa se ne bo ustavila
samo v Ljubljani. Nastopili boste tudi v vseh glavnih mestih nekdanjih jugoslovanskih
republik. Kaj si predvsem obetate na nadaljnjih koncertih in kje mislite, da
boste poželi največji val navdušenja?
"Ker se bodo naše ponovno izdane plošče prodajale tudi
na glasbenem trgu nekdanje Jugoslavije, bi bilo tudi tam potrebno odigrati nekaj,
lahko bi temu rekli promocijskih koncertov. Prav zaradi tega se bomo meseca
oktobra 2006 odpravili na manjšo koncertno turnejo po glavnih mestih nekdanjih
republik. V starih časih smo najboljše odzive na naših koncertih poželi v Zagrebu,
Beogradu in tudi Sarajevu. V Skopju pa smo v vsej svoji karieri igrali samo
enkrat, vendar smo tudi tam navdušili več tisoč glavo množico poslušalcev. Moram
reči, da so bili slabi odzivi na naše koncerte vedno le v Ljubljani. Tukaj so
ljudje vedno godrnjali, da nismo slovenska skupina, ker pojemo v srbohrvaščini,
itd. Tam doli pa jih ni nikoli brigalo od kod prihajamo."
Od nekdaj ste vaše koncertne nastope
gradili na imidžu t.i. freak skupine, spogledujoče se z deli Franka Zappe. To
podobnost ste vselej negirali in se raje predstavljali kot tipični narodno-zabavni
ansambel iz Slovenije!?
"Mislim, da ni veliko vzporednic med našo in njegovo glasbo.
Stičišča med nami so le v ironičnem pristopu in samo ironiji v glasbi. Na žalost
je on imel veliko boljše koncerte kot mi. Je pa včasih znal Frank Zappa veliko
bolj zamoriti v glasbi, kot pa mi. Včasih smo tudi trdili, da nismo, drugič
pa spet, da smo v zelo tesnem kontaktu z njim in da nam bo tudi poslal nov material
za našo novo ploščo (smeh)!"
Na vaš koncertni nastop v Križankah nas
tudi tokrat vabi plakat, na katerem je boso človeško stopalo z navznoter ukrivljenim
sredincem. Kaj ste nam s to nožno gesto želeli sporočiti?
"To je naš že zelo star emblem, ki nam ga je naredil izvrstni
risar Slavko Furlan, drugače tudi oblikovalec naših prvih dveh plošč. Vse risbe
na naši prvi plošči so njegovo delo. To je bila njegova ideja, katera nam je
bila vedno zelo všeč. Sporočilo tega emblema pa je odprto vsem možnim interpretacijam."
Zakaj mislite, da vaša glasba tudi danes
ostaja še kako aktualna? Se res ponavlja - kot ste to nekoč že dejali: "Novo
vrijeme - isto stanje, novo vrijeme - isto sranje"!
"Sedaj bi lahko tudi rekli - novo stanje, še večje sranje
(smeh)! Včeraj me je ravno nekdo na naši novinarski konferenci spraševal nekaj
v smislu, da smo nekoč tudi tekstovno spremljali nekdanje družbeno dogajanje,
kako bi pa to danes počeli, ko se je vse skupaj spremenilo, s sistemom vred?
Odgovoril sem jim, da če bi se danes lotili pisanja besedil in iskali material
za njih v svoji bližnji in daljni okolici, bi mogoče imeli še več materiala
na razpolago, kot pa takrat!"
|